V poletni pripeki se možje v oranžnih kopalkah in majicah zlijejo z množico tistih, ki so se prišli hladit na javna kopališča. V vrvežu opazneje izstopijo le tedaj, ko s piščalko ali z odločno besedo poskrbijo za red. Občasno pa morajo odločneje ukrepati zato, da se v bazenu ali ob njem ne bi zgodila kakšna hujša nesreča.
Vir / Avtor: Dnevnik, d.d. / Tomaž Klipšteter 12. avgust 2013
Na najstarejšem slovenskem odprtem kopališču Mariborski otok, ki je bil že davnega leta 1951 zavarovan kot naravna znamenitost in ima danes status naravnega spomenika, je vodja reševalcev iz vode Mirko Tovilovič. Njegova sedemčlanska ekipa službuje pod okriljem zasebnega podjetja Zahteva, ki za javni zavod Športni objekti Maribor opravlja varnostno-reševalno storitev na Mariborskem otoku in v pokritem kopališču Pristan. »Če dovolite, bi najprej samo skočil v bazen, da se malo ohladim,« nas je pred klepetom ob bazenu prosil Tovilović, nato se je iz »civilnih« kopalnih hlač preoblekel v uradno uniformo.
Želel sem si novega izziva: pomagati ljudem in jih reševati.
Res je. Vendar me je vedno privlačila voda. Kot reševalec nisem začel delati v mladosti, temveč šele pred približno šestimi leti. Po poklicu sem namreč strojnik, bil sem zaposlen v podjetju, ki je sodelovalo pri gradnji bazena v Rušah. In sem tedaj dobil priložnost spremeniti svoj poklic in se po 20 letih dela v strojništvu lotiti nečesa novega, pri čemer imam več stika z ljudmi.
Nikoli, plaval sem zgolj rekreativno.
Kje pa. Dogodki so si več ali manj podobni, vendar delo ob bazenu nikakor ni monotono, še posebno na odprtem kopališču ne, kjer je poleti bistveno več obiskovalcev kot v zaprtem bazenu. Zato je tudi bistveno več poškodb in posledično več dela.
Imeli smo tudi že nekaj reševalk iz vode. Dejstvo pa je, da nas je moških več. Zakaj, težko rečem. Mogoče jih ta poklic ne privlači, verjetno je tudi, da oviro morda predstavlja nujno usposabljanje pred pridobivanjem licence. Pri izvajanju vaj za reševanje je potrebna določena fizična moč.
V Mariboru, Celju, Kranju, Ljubljani, na Obali. Licenco podeljuje ministrstvo za obrambo, obnavljati jo je treba na vsaka tri leta.
Trenutno smo štirje. To vam pove veliko o tem, kako odgovoren je naš poklic, ki je po moji oceni pri nas premalo cenjen.
Rutina ti vsekakor veliko pomaga. Velikokrat pa je zelo težko, še zlasti če pride kakšen obiskovalec in zamoti našo pozornost. V takšnih razmerah opravljamo vsekakor stresen poklic. .
(Tovilovič potrka po leseni mizi.) Letos reševalcem na Mariborskem otoku na srečo še ni bilo treba skočiti v vodo. Lani pa se je to tukaj zgodilo dvakrat, vendar hujših posledic ni bilo. Če se prav spomnim, je tudi v zaprtem bazenu v Pristanu bilo enkrat potrebno posredovanje. Dejstvo je, da je povprečno znanje plavalnih veščin zdaj boljše kot nekoč, ker je sodelovanje v obveznem plavalnem tečaju v osnovni šoli očitno zelo koristno. Ampak tako kot vsak sistem ima tudi ta luknje, skozi katere se izmuznejo posamezniki. Na kopališču Pristan sem že večkrat naletel na srednješolce, ki so prišli na uro plavanja v okviru šolske telesne vzgoje in niso znali plavati. Praviloma tudi takšni pridobijo dovolj plavalnih veščin, da zmorejo samostojno preplavati 25-metrski bazen.
Nedvomno majhni otroci, ki še ne znajo plavati.
Seveda. V gneči, ki zdaj vlada na kopališčih, se pri nas redno zglasijo prestrašeni starši in nas prosijo, naj jim pomagamo najti njihovega otroka, ki je v trenutku njihove nepozornosti odšel neznano kam. Potem se znajdemo pred nalogo, da naj najdemo otroka, ki ga ne poznamo, marsikdaj nam starši v paniki niti njegovega imena ne povedo. A na srečo smo doslej še vsakega otroka našli živega in zdravega.
Odvisno od situacije. Na Mariborskem otoku je voda globoka največ 160 centimetrov. Če utapljajočega zagleda dober plavalec, je seveda najbolje, da mu gre takoj sam pomagat, še zlasti v primeru, če se utaplja manjši otrok. Hkrati pa naj poskrbi, da nekdo tretji pokliče na pomoč reševalca iz vode. Drugačne pa je, če skuša otrok pomagati otroku ali če je voda zelo globoka, kot denimo v Pristanu, kjer je voda pod skakalnico globoka štiri metre. V takšnih razmerah mora poklicati na pomoč reševalca, ker obstaja nevarnost, da bi utapljajoči s seboj v globino potegnil tudi tistega, ki ga skuša rešiti. Ne glede na vse povedano pa bi moral nevarno situacijo itak prvi prepoznati usposobljeni reševalec iz vode. Za to je on odgovoren. Res pa je, da pri 2500 ljudeh ne moreš videti vsega, kar se dogaja na kopališču.
Priznam, da imam vode čez leto kar dovolj. Seveda pa so tukaj tudi želje mojih otrok, ki se zelo radi kopajo, zato z njimi obvezno hodimo na počitnice na morje. Z njimi občasno obiskujemo tudi druga kopališča, denimo v Mali Nedelji, Rušah, Laškem ali Banovcih.
Če govorimo o odprtih bazenih v Sloveniji, po mojem prepričanju ni lepšega kopališča, kot je Mariborski otok. To je naravni biser, naravno bogastvo, je največji naravni otok na reki pri nas, kopališče pa se lahko pohvali tudi z eno najbolj čistih voda v bazenih.
Res je. Že kot otrok sem se s kolesom iz Ruš vozil kopat na Mariborski otok, to je bilo naše glavno poletno zabavišče.
Vir / Avtor: Dnevnik, d.d. / Tomaž Klipšteter 12. avgust 2013
