Sonce pripeka in vročina je neznosna. Zatečeš se v bazen, napolnjen z vabečo hladno vodo. Obkrožajo te zadovoljni, nasmejani obrazi ljudi, ki uživajo v prijetni ohladitvi. Zapreš oči, ne pustiš se motiti otroškim vriskom in glasnemu smehu. Običajen dan na kopališču. Nakar zrak pretrgajo kriki groze, veselo atmosfero zamenjata strah in zmeda. Vse se zgodi v trenutku: v bazen plane oranžna pojava, zgrabi utapljajočega se in ga odvede na kopno. Kašljajočega, a živega ga ponesejo na varno in dan je rešen.
Dogodek je, k sreči, le plod domišljije, a ob besedni zvezi reševalec iz vode je vendarle prvi, ki se človeku utrne. Morda zaradi legendarne nadaljevanke Obalna straža, v kateri so pred leti brhka dekleta in fantje izklesanih teles skrbeli za spektakularna reševanja iz divjih, nepredvidljivih valov Tihega oceana. Kako pa v resničnem življenju poteka dan reševalca na kopališču? Odgovor smo poiskali na Mariborskem otoku, ki ga obiskujem že od mladih nog. Ne pomnim, da bi bila kdaj priča reševalcem v akciji. Tako na vroč dan, kakršnih je bilo letos več kot dovolj, obiščem priljubljeno mariborsko kopališče. Namesto v bazenu posedim pod belim šotorom, kjer reševalci v oranžnih opravah bdijo nad dogajanjem na kopališču. Ob šotoru se vzpenja stolp, ki ponuja še boljši razgled. Dan se za reševalce prične ob osmi uri zjutraj. Najzgodnejši pripravi bazenčke za noge, prvo pomoč in druge pripomočke za reševanje. Ob devetih se mu pridruži drugi reševalec in skupaj čakata na goste. Ko ti napolnijo kopališče, prispe še tretji, ki skrbi za čiščenje bazenčkov za noge. Skupaj imajo celoten pregled nad kopališčem: dva reševalca sta na svojih postajah, tretji kroži po celotnem kompleksu.
Utopitev ni, najpogostejše so odrgnine
Sonce je vedno višje na nebu in obiskovalci polnijo še zadnje proste kotičke. V neposredni bližini se v majhnem bazenu igrajo otroci, katerih vriski veselja odzvanjajo po zraku, na drugi strani je velik bazen, poln ljudi. Gneča na Mariborskem otoku je velika zlasti ob koncu tedna, opazovati toliko ljudi ni preprosto. "Seveda je težko, ampak v gneči ljudje bolj pazijo drug na drugega," pojasni Boštjan Krivec, ki poklic reševalca opravlja že sedem let. Senca pod šotorom daje le skromno zatočišče pred vedno hujšo vročino. Nekateri obiskovalci se ustavijo pri reševalcih, poklepetajo z njimi in jim ponudijo jesti ali piti. Če delajo cel dan, imajo reševalci čas za malico, sicer večjih odmorov nimajo. Kadar je večja gneča, delajo v šesturnih izmenah. "Navajeni smo vročine," pravi Boštjan. Kratke ohladitve si lahko privoščijo pod bližnjimi prhami.
Povprašam ga, ali je kdaj rešil koga pred utopitvijo. "Na Mariborskem otoku ne," pripoveduje. "Tukaj utopitev ni bilo, a možnost zmeraj obstaja." Prav zato so reševalci vedno na preži, saj si ne morejo privoščiti trenutka nepazljivosti. Najpogostejše poškodbe so odrgnine, reševalci pa imajo največ dela z neposlušno mladežjo, ki jo je treba opozarjati, naj ne skače v bazen in se ne potaplja. "Zelo so svojeglavi, prepričani, da vedo vse najbolje. Mislijo, da jim le gnjavimo, ampak mi tega ne počnemo zato, ker bi nam bilo všeč, temveč ker smo odgovorni za njihovo varnost." Z dobro voljo in prijaznostjo se jim, običajno, uspe dogovoriti. Fizičnega napada na reševalca ne pomnijo, tu pa tam pride do verbalnega soočenja, "ko te kdo kam pošlje". Veliko težav je tudi z nepazljivimi starši, ki menijo, da je otrok plavalec, če je sposoben preplavati nekaj metrov, in ga v vodo spustijo brez rokavčkov. "To prepričanje je zmotno," pojasni Boštjan. "Otrok mora brez pomoči preplavati vsaj 40 metrov, da se ga lahko obravnava kot plavalca."
Delo reševalca je psihično naporno
Na mariborskem kopališču torej ne boste priča spektakularnim reševanjem in posredovanjem, a to ne pomeni, da reševalci le brezdelno posedajo. "Delo ni toliko fizično težko, prisoten je predvsem psihični napor. Nosimo veliko odgovornost, saj vsi pričakujejo, da se bomo vedno pravilno odzvali, če se kaj zgodi." Če se reševalec ne odzove, kakor bi se moral, nosi tudi kazensko odgovornost. "Če koga zadene kap, ker se zadržuje na soncu pri 35 stopinjah Celzija, potem krivda seveda ni naša. V tem primeru smo mu dolžni dati prvo pomoč. Če pa se ne bi pravilno odzvali, bi bili tudi kazensko odgovorni." Vsak torej ne more biti reševalec, sklenem. "Ne, seveda ne," se strinja Boštjan, "dobiti moraš licenco in jo obnavljati na tri leta." Pogoj za pridobitev licence so končana srednješolska izobrazba, opravljen tečaj plavanja in prve pomoči ter zdravniški pregled. Za reševalca je izrednega pomena, da je zdrav ter fizično in psihično močan, saj mora biti sposoben zdržati več ur na vročini ter se uspešno spopadati s pritiski in odgovornostjo, ki jih prinaša delo. Boštjan se te odgovornosti zaveda. "Naša naloga je, da pomagamo ljudem in da je čim manj poškodb. Da se počutijo varne," pravi in z očmi bliska po okolici, oprezajoč za morebitnimi nevarnostmi.
Se obiskovalci Mariborskega otoka zaradi prisotnosti reševalcev dejansko počutijo bolj varne? "Iskreno povedano, ne," pravi Dragana, "nekako so zelo neopazni. Če ne bi vedela, da jih kopališča morajo imeti, se sploh ne bi zavedala, da so tukaj." Podobno meni Jernej, ki mu je vseeno, če so prisotni ali ne. "Ne vidim smisla, da so tu. Če bi se v tej gneči kdo utapljal, bi ga kdor koli v bližini prej rešil kot reševalec. Morda je v redu, da so prisotni zaradi otrok, sicer se mi zdijo nepotrebni." Z njim se je strinjala tudi Dragica in dodala, da jih "pri tako 'velikih' in 'globokih' bazenih ne potrebujemo." Le Maša se ob pogledu na reševalce počuti bolj pomirjeno, saj ve, da se bodo, če se kaj zgodi, pravilno odzvali.
Zvečer se gostje pričnejo odpravljati domov. Dan je minil brez večjih zapletov ali poškodb, za reševalce torej še ena uspešna zgodba. Delo, ki ga opravljajo, je morda neopaženo in podcenjeno, a jim vendarle prinaša obilico zadovoljstva. "Najboljši je občutek na koncu dneva, ko je vse okej in veš, da si nekaj naredil," sklene Boštjan.
